Strokovna pomoč v konkretnih primerih

Interventno reševanje konkretnih primerov na šoli

V Zavodu Vezal smo prek večletnih izkušenj izobraževanja za šolske kolektive razvili popolnoma nov pristop, ki je za učitelje veliko bolj učinkovit, bolj ekonomičen, prinaša več sprememb v praksi in deluje na dolgi rok.

Supervizija za ciljne skupine pomeni učenje na konkretnih primerih, ki jih učitelji in kolektivi živijo v svojem vsakdanjem delovnem življenju, učinkuje pa tako, da se učitelji naučijo spremeniti manj ugodne okoliščine svojega dela in spremembo vnesejo v sistem takoj; prek procesa se kolektiv povezuje v skupni izkušnji, ki deluje kot zgled dobre prakse in je vzpodbuda za profesionalno delo na dolgi rok.

Supervizija ni učenje teorije, temveč je spreminjanje prakse s strokovno pomočjo prek neposrednega dela. Pridobljeno znanje pa so veščine, ki jih učitelji in skupine uporabljajo pri sebi v vseh situacijah in omogočajo trajno samostojno delovanje.

Za katere primere je supervizija v šoli primerna?

  • Težavni razredi. Težavni odnosi v razredih. Težaven učenec v razredu.
  • Težave pri odnosih s starši.
  • Težave zaradi različnih pogledov na problem v kolektivu.
  • Težave pri usklajevanju v predmetnih aktivih.
  • Težave v usklajevanju pri ukrepih glede določenih razredov ali učencev v kolektivu.
  • Prilagajanje novih učiteljev s starejšimi.
  • Medgeneracijske razlike v učiteljskem kolektivu.
  • Težave pri delitvi dela v kolektivu, pri sprejemanju dogovorov, pri uresničevanju dogovorov.
  • Izgorevanje učiteljev, upad delovne vneme, naveličanost in pesimizem v kolektivu brez pravega (znanega) razloga.
  • Po izobraževanju na določeno temo, ki zahteva vnašanje sprememb v celotnem sistemu – z namenom postopnega uvajanja sprememb.
  • Vsi primeri, ki jih v kolektivu prepoznavajo kot ogrožujoče za uravnoteženo delovanje učiteljev ali šole kot celote.

Kdo naj se udeleži supervizijskih srečanj? Kako velike so lahko skupine?
Smiselno je, da se supervizije udeležijo vsi, ki jih izbrani primer zadeva in sodelujejo pri njegovem reševanju. To je najprej vodstvo šole s svetovalno službo, nato pa izbrani učiteljice in učitelji. Če gre za določen razred – učitelji, ki v razredu poučujejo.
Lahko je primer poučen na širši ravni, npr. na celi predmetni stopnji. V tem primeru je smiselno delo s celotnim kolektivom predmetne ali razredne stopnje.

Kaj je supervizija v šoli?
Supervizija je proces svetovanja in hkrati učenja ob konkretnem primeru, navadno tam, kjer so se posameznik ali skupina »zataknili«. Supervizor kot nevtralen in neodvisen svetovalec omogoča, da udeleženci upoštevajo različne vidike vplivov. V superviziji iščemo možne spremembe, možne alternativne rešitve in jih v praksi takoj preverjamo. Supervizija ni posredovanje receptov ali iskanje, kdo ima bolj prav, je učenje novih poti z upoštevanjem danosti (ljudi, pogojev in okoliščin) takih kot so v realnosti. Supervizija tudi ni poučevanje učiteljev, je pa pomoč pri iskanju drugačnih rešitev, ki so učiteljem smiselne in na način, ki ga doslej še niso izkusili.

V čem se supervizija razlikuje od klasičnih izobraževanj?
Učitelji so do klasičnih izobraževanj, ki so obvezna, že precej skeptični. Tudi zaradi izkušenj z dolgočasnimi predavatelji, ki poleg akademskega znanja navadno premorejo bolj malo praktičnih izkušenj. Ugovor učiteljev proti akademskim strokovnjakom je, da predavatelji ne poznajo, kako je resnično v razredu ali na šoli.

Pri superviziji je osnova, da upoštevamo situacijo takšno kot je v resnici, brez romantičnih idej, kako bi naj bilo ali celo, kako bi moralo biti. Če je razred neobvladljiv, če so starši nemogoči, če so delovni pogoji neznosni, če so odnosi v kolektivu ne povezovalni, če je vodenje prisilno, če okolje šoli ni naklonjeno, če država za šole nima posluha – to so vse možne realnosti, ki jih ne moremo zanikati in jih vzamemo v obzir.

Druga razlika je v času, saj supervizija poteka v obliki krajših intenzivnih srečanj (do tri ure) na enakomerno časovno obdobje (enkrat mesečno). To je veliko bolj učinkovita razporeditev od celodnevnih seminarjev in pomeni v učinkih bolj intenzivno delovanje po malih korakih, vendar z dolgotrajnejšim učinkom. Osredotočeni smo okoli enega primera (problemske situacije), ki jo rešujemo po korakih skozi daljše obdobje.

Kaj pridobijo učitelji?

  • Podporo pri konkretnih primerih, kjer so sami že izgubili upanje.
  • Možnost novega pogleda in izstop iz kroga vedno istih načinov, ki ne prinašajo koristi.
  • Učenje na način, ki ne vodi v izgorevanje, daje upanje in povečuje motiviranost za delo.
  • Profesionalni odnos in širino reševanja kompleksnejših situacij dela.

Kaj pridobi kolektiv?

  • Učenje načinov za samostojno reševanje problemskih situacij v prihodnje.
  • Dolgoročno deluje izkušnja kot krepitev homogenosti kolektiva.
  • Možnost za reševanje napetosti, ki v kolektivu niso izrečene, a delujejo uničevalno na vse kot tiha »tempirana bomba«.

Kje so prednosti?
Po klasičnih izobraževanjih udeleženci navadno snov, ki jo imajo zapisano, odložijo v predal. Tudi dobre zamisli in predlogi za spremembe izzvenijo, če nimajo podpore in časa, da bi jih lahko utrdili. Po drugi strani je znanje supervizijskih srečanj izkušnja, ki jo med enim in drugim srečanjem udeleženci utrjujejo pri svojem vsakdanjem delu na konkretnih primerih. Tako se formira trdno znanje – profesionalna drža, ki je uporabno za vse čase.

Supervizija je tudi smiselno dopolnilo za izobraževanja, ki so tematsko zaokrožena (npr. enodnevni seminarji) in od njih pričakujemo uvedbo določenih sprememb. S supervizijo omogočimo, da se bodo spremembe vživele in bo v kolektivu hkrati ohranjeno funkcionalno ravnotežje.

Koliko časa traja, da pride do sprememb?
Čas za spremembe je odvisen od ljudi, ki sodelujejo, od iskrenosti in resnosti pristopa. V kolektivih, kjer v procesu sodeluje vodstvo šole, se čas za spremembo zmanjša najmanj na polovico! Spremembe nikoli niso enoznačne, vedno gre za vplive, ki so široki in zajamejo celoten sistem. Smo sicer usmerjeni k hitrim in učinkovitim rešitvam. Tako so nekatere spremembe prepoznavne zelo hitro, druge delujejo dolgoročno in so učinki presenetljivi in vidni šele čez čas. Primer: Pri delu s kolektivom se je spremenil težaven razred po nekaj srečanjih, čez eno leto pa so učitelji poročali, da so starši povsem spremenili odklonilen odnos do šole.

Kaj so naše reference?
Supervizijsko delo izvajata Leonida Mrgole in dr. Albert Mrgole v paru. Voditi supervizijsko skupino zahteva visoko strokovno usposobljenost in brezpogojno predanost okoliščinam, ki izhajajo iz prakse. Lahko zagotovimo, da je dr. Albert Mrgole edini strokovnjak v Sloveniji, ki je usposobljen družinski terapevt, z vsemi svetovalnimi veščinami, ki pa hkrati neposredno že več kot 15 let deluje v šolskem prostoru. Je tako svetovalni delavec na šoli ter supervizor in zunanji svetovalec na mnogih šolah. Z ženo Leonido (Imago edukator) obvladujeta vse potrebne razsežnosti in kontekste izkušenj, ki omogočajo iskanje hitrih in učinkovitih rešitev za konkretne situacije. V svojem delu sta življenjska in vse bolj priljubljena predavatelja za starše širom po Sloveniji.